Jama Grasslhöhle se nahaja na 720 m nadmorske višine na južnem pobočju sedla Lärchsattel v hribovju Sattelberg, ki se severno od Weiza razteza med soteskama Weizklamm in Raabklamm. To pogorje predstavlja naravno pregrado med Weizem in Passailsko kotlino, zgrajeno pa je predvsem iz apnenca schöcklkalk. Ta kamnina, ki izvira iz paleozoika (natančneje iz devona) in je torej stara najmanj 350 milijonov let, zaradi svoje čistosti (približno 55 % CaO in 44 % CO2) omogoča odlične pogoje za nastanek krasa, o čemer pričajo številne jame, vrtače in drugi kraški pojavi na območju sotesk Raabklamm in Weizklamm.

Schöcklkalk je nastal z usedanjem v morju, ki je nekoč pokrivalo te kraje, zaradi česar so lepo vidne plasti, ki jih ločujejo lezike (tanke plasti preperine) in diaklaze (večje razpoke). Z gubanjem so se dotlej vodoravne plasti apnenca dvignile. Pod visokim pritiskom so v procesu metamorfoze iz kamnine izginile še zadnje sledi fosilov in nastal je »kristalni apnenec«, skorajda marmor.

Z gubanjem in nastankom hribovja se je schöcklkalk premaknil v predel nekdanjega vodonosnika (danes na 700 m nadmorske višine), kjer so ponekod nastale velike votline (na območju med soteskama Weizklamm in Raabklamm je danes zabeleženih okoli 190 jam, glej Fuchs 1983 in Polt 1995). Voda naj bi iz Passailske kotline deloma odtekla pod zemljo, skozi hribovje Sattelberg proti jugu. Med tem dolgotrajnim procesom sta se reka Raab (slov. Raba) in potok Weizbach vrezala vse globlje v površje in tako povzročila tudi upad gladine podtalnice.

Velikanske podzemne votline so se izsušile, s tem pa je izginil protitlak, ki jih je držal pokonci. Stropi votlin so se torej udrli, pri tem pa so nastali novi jamski prostori (Flügel in Maurin 1959). Dih jemajoč primer teh premikov je podzemna katedrala v jami Grasslhöhle: dvorana s premerom približno 20 m je nastala vzdolž lezike, ki se je na tem območju udrla v jugovzhodni smeri.

Po nastanku danes dostopnih predelov jame je zaradi značilnosti pokritega krasa lahko zrasel čudovit, nenavaden svet kapnikov, pri čemer je tudi tukaj moč opaziti več stopenj nastajanja in razpadanja. Zaradi izjemne rasti kapnikov in udorov stropov so iz večjih dvoran nato nastali posamezni manjši prostori. Kapniki v tej jami so stari vsaj 450.000 let (glej Boch in Spötl 2006).



Literatura:
BOCH, Ronny & SPÖTL, Christoph (2006): Altersbestimmungen an zwei großen Stalagmiten der Grasslhöhle (2833/60). Die Höhle 57 (1-4), 63-65, Wien.
EBNER, Fritz (1984): Die Geologie des Weiztales, ein Abbild von 500 Millionen Jahren Erdgeschichte. In: EBNER, Fritz (1984): Naturführer Weiztal.-Veröffentlichungen der Forschungsstätte Raabklamm X, 5-12, Weiz.
FLÜGEL, Helmut & MAURIN, Viktor (1958): Geologische Karte des Weizer Berglandes.- Geologische Bundesanstalt, Wien (Beilage zu FLÜGEL & MAURIN 1959).
FLÜGEL, Helmut & MAURIN, Viktor (1959): Geologische Wanderungen im Weizer Bergland.- Weiz-Geschichte und Landschaft in Einzeldarstellungen, 6, Weiz.
FLÜGEL, Helmut (1975): Die Geologie des Grazer Berglandes.- Mitt. d. Abt. für Geologie, Paläontologie u. Bergbau am Landesmuseum Joanneum, Sh. 1, 2. Auflage, Graz.
FLÜGEL, Helmut (2000): Das Paläozoikum von Graz (Stmk., Österr.): Kenntnisstand 2000. Sitzungsberichte Abt. I (1999) 206: 3-10.
FUCHS, Gerald (1983): Der Karst am Ostufer der Weizklamm.- Berichte d. wasserwirtschaftl. Rahmenplanung, 65, 1-50, Graz (Fortdruck in: Mitt. Landesver. f. Höhlenkunde i. d. Stmk. 12 (1), 1-50, Graz).
Polt, Harald (1995): Die Höhlen am Westufer der Weizklamm.- Mitt. Landesver. f. Höhlenkunde i. d. Stmk., 24 (1-4), 6-167, Graz.
TRIMMEL, Hubert (2002): Altersbestimmungen an Kalksintern aus Höhlen der Steiermark – Bisher kaum bekannte Ergebnisse von Radiokarbondaten. Die Höhle 53 (2), 37-50, Wien.