Obstajata dve različici legende, po kateri je jamo odkril pastirček, ko je padel vanjo med iskanjem izgubljene ovce. V prvi različici pastirček umre in ga najdejo šele čez nekaj let, v drugi pa ga po treh dneh rešijo.

Jamo se v pisnih virih omenja že konec 18. stoletja, a teh zapisov žal ni več mogoče najti. Naslednja pisna omemba sega v leto 1816, ko so v jami zgradili stopnice in uredili poti. Jamo so nato že leta 1837 zaprli, da bi jo zavarovali pred plenjenjem in poškodbami. V 50. letih 19. stoletja je jamo obiskal nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški. Rudarji iz vasice Arzberg so zatem razširili ozki prehod med predprostorom in glavno dvorano ter tako olajšali dostop do zadnjega dela jame.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so graški jamarji, med njimi tudi Josef Fasching, predsednik takratne jamarske zveze, pokazali zanimanje za jamo in jamarje iz kraja Weiz zaprosili za pomoč pri raziskovanju. Med prvo svetovno vojno se v jami ni dogajalo nič posebnega

Pod vodstvom Otta Kropatscha je Društvo za raziskovanje jam Weiz zakupilo jamo Grasslhöhle in med letoma 1924 in 1942 v jamo privabilo številne turiste, izboljšalo poti in dostop. Vsi vodeni ogledi so potekali ob soju karbidnih svetilk, sveč in bakel. Nadaljnje dejavnosti je nato preprečil izbruh druge svetovne vojne.

Leta 1952 je jamo zakupil Hermann Hofer in v njej napeljal prvo električno razsvetljavo ter začel z rednimi vodenimi ogledi. Po letu 1970 je s turističnimi dejavnostmi nadaljevala družina Reisinger, ki ima jamo še vedno v lasti. Leta 1971 je štajersko deželno jamarsko društvo prenovilo razsvetljavo, njena zadnja izboljšava pa sega v leto 1987; od takrat dalje pot razsvetljujejo fluorescenčne svetilke

Jama Grasslhöhle je nastala z udorom stropa velike votline, ki jo je izoblikovala voda. Votlina se je verjetno sesedla zaradi delovanja tektonskih sil in tako danes stojimo na njenem stropu. Po nastanku jame, kot jo poznamo danes, se je začela rast kapnikov, ki so jo podnebne spremembe večkrat prekinile oziroma pospešile. Nekateri kapniki so stari tudi do 100.000 let. Zaradi potresov se je nekaj kapniških stebrov podrlo, na njihovem mestu pa so nastale nove generacije kapnikov.

Okrog jame najdemo posebno vrsto apnenca, ki izvira iz starega zemeljskega veka ali paleozoika in se imenuje schöcklkalk, saj se nahaja pretežno na območju hriba Schöckl nedaleč od Gradca. Ta apnenec je star približno 360 milijonov let, nastal pa je z usedanjem školjk in koral v morju, ki je nekoč pokrivalo te kraje. Pravzaprav je večji del bližnjega hribovja Sattelberg zgrajen prav iz te kamnine, ki omogoča ugodne pogoje za nastanek jam in krasa. V hribovju v okolici Weiza, od prelaza Gollersattel do hriba Zetz, je bilo do sedaj zabeleženih in raziskanih približno 200 jam.

Za oskrbo z vodo na tem območju je bil zanimiv sledilni poskus leta 1982, s katerim so dokazali, da je jama Grasslhöhle povezana z vsemi pomembnimi viri, ki okoliške kraje oskrbujejo s pitno vodo. Podzemeljski vodotoki so barvilo v presenetljivo kratkem času ponesli od jame do izvirov. Poskus je tako jasno pokazal na problematiko oskrbe z vodo iz kraških virov

Besedilo: Harald Polt in Volker Weißensteiner