Jamske živali – Netopirji v jami Grasslhöhle (Harald Polt)

V naši zemljepisni širini netopirji niso stalni prebivalci jam, temveč le obiskovalci. Na območju krasa v osrednjem delu avstrijske Štajerske, natančneje v hribovju v okolici Weiza, si za prezimovanje poiščejo jame, rove in kleti.

Eno od teh zimskih bivališč je tudi jama Grasslhöhle. Nahaja se na približno 720 m nadmorske višine in je zaradi svojega edinega trenutno znanega vhoda priljubljeno zatočišče za toploljubne vrste netopirjev, kot sta mali podkovnjak in vejicati netopir. Povprečna temperatura v jami znaša približno 8 °C, kar je pretoplo za nastanek ledenih tvorb, v nasprotju z jamo Katerloch, ki leži približno 180 m višje.

Odvisno od vremenskih razmer lahko že kmalu po koncu poletja opazimo posamične netopirje, ki letajo po jami, včasih tudi podnevi. Kdaj se vanjo zateče večina netopirjev, je odvisno od tega, kako topla oziroma hladna je jesen.

Da netopirjev ne bi motili med zimskim mirovanjem, so ogledi pozimi močno omejeni.

Do danes je bilo v jami Grasslhöhle zabeleženih 9 vrst netopirjev:

S štetjem netopirjev v jami so začeli v 60. letih prejšnjega stoletja. To je sprva potekalo občasno, od 80. let dalje pa redno. Statistični podatki kažejo na nihanje populacije od leta 1990. Od takrat so našteli največ 89 živali, najmanj pa 33

Ob vsakoletnem januarskem štetju strokovnjaki iz štajerskega deželnega jamarskega društva, deželnega muzeja Joanneum in Prirodoslovnega muzeja na Dunaju pregledajo vse lažje dostopne predele jame, da bi karseda natančno določili število netopirjev.



Poleg netopirjev v jami Grasslhöhle živijo tudi druge živali.

Skupno je v jami zabeleženih približno 35 živalskih vrst (glej Strouhal in Vornatscher 1975).

Literatura:
Strouhal, Hans, Vornatscher, Josef (1975): Katalog der rezenten Höhlentiere Österreichs, znanstvena priloga revije Die Höhle 24. 518–519.

Besedilo in fotografije: Harald Polt

Vstopite...

... v najstarejšo turistično jamo v Avstriji!
Več informacij:

03172 / 67 328 ALI NAM PIŠITE

Created by: Werner Konrad, 2020